índice    número 25: juliol - agost 2001

SVETLANA MAKAROVIC

štiri pesmi

Kača

Dva nista dvakrat po en sam.
Dva nista več. Sta dvakrat manj.
Ta množica, ki se smehlja,
ta množica, ki kamenja,
ta množica po dva in dva
v kotlih hudičevega svaštva,
v gnezdih samičjega sovraštva,
v nabreklih plodnicah žena.
In gledaš zemljo in nebo,
znabiti pa le ni tako,
a vidiš s kačjimi očmi,
kako se plazi in preži,
se tare, gnete in grozi,
glej kačo, zgrabi, stri, ubij ?
in spet se huli, zemljo grize
in prosi za drobtine z mize
in moli in se zahvaljuje
ta množica, ta množica,
ki je kričala Križaj ga!

_____________________

 
Grm

Ne hodi v goro vasovat,
ne boš mi mož, ne boš mi brat,
nihče nikogar ne spozna
nikjer na tleh tega sveta.

Ne hodi v goro vasovat
in me ne kliči čez prepad,
glas, ki ga slišiš, ni moj glas,
to je odmev, to nisem jaz.

Če prideš sem, te usmrtim
in te na novo naredim
v podobi grma trnjega
v nalivu majskega dežja.

Ko trnje veje zabrste,
si te privijem na srce,
ko bi me ranil do krvi,
bi šele vedela, kdo si.
_____________________

Oltarna slika
 
Kako ti je, hčerka moja,
na tem belem sveti?
Dobro, mati, dobro, mati,
nemre bolje biti:
brat mi po življenju streže,
sestra dete bije,
zemlja kri požira, mati,
seme dobro klije.
Vsi ljudje so bratje, mati,
bratje ino sestre,
škoda le, da nisi, mati,
več otrok rodila.
 
Kako ti je, hčerka moja,
na tem belem sveti?
Dobro, mati, dobro, mati,
nemre bolje biti:
brate so mi oslepili,
sestre so mi utopili,
mene kamenjali,
tebe milovali,
dobro mi je, dobro, mati,
na tem belem sveti,
škoda le, da nisi, mati,
več otrok rodila.
 
Brat mi ogenj, voda sestra,
lahek ogenj, voda težka.
Z ognjem ti oči izžgejo
pa spregledaš brata,
s težko vodo te dušijo
pa spregledaš sestro.
Bi še kaj vprašala, mati
iz oltarne slike?
Dobro, nam je, dobro, mati,
nemre bolje biti,
naj ti bog povrne, mati,
ker ti jaz ne morem.

_____________________

Zvezda
 
Naj pride tista ura,
naj pride tisti čas,
naj se da prepoznati
tisti pradavni glas,
naj se ožgane kože
dotakne snežna dlan,
o naj že enkrat pride,
naj pride tisti dan.
Preveč vsega so gledale
in videle oči,
preveč, da bi hotele
še kaj izvedeti,
z nikomer več ničesar,
ničesar mojega,
ne morem več ostati,
jaz nisem tu doma.
Glej, tista daljna zvezda
iz misli mi ne gre,
ki je čez dan ne vidim,
a vendar vem, da je.

Svetlana Makarovic

Aquesta obra no pot ser arxivada ni distribuida sense el permís explícit de l´autor. Us preguem llegiu les condicions d'utilització